Gobavost, znana tudi kot Hansenova bolezen, se še vedno pojavlja v nekaterih državah Afrike, Azije, Južne Amerike in Pacifika, a je v Evropi skoraj izkoreninjena. Hrvaški primer, ki je bil potrjen v Splitu pri delavcu iz Nepala, predstavlja redko izjemo. Bolnik že prejema zdravljenje, družina je dobila zaščitno terapijo, stiki pa so identificirani in pod nadzorom.
Infektologinja Mateja Logar je poudarila, da okužba s povzročiteljem Mycobacterium leprae ni verjetna pri običajnem stiku. "Ljudje se ne okužijo z dotikom. Gobavost se večinoma širi s tesnim in dolgotrajnim stikom, največkrat v okviru gospodinjstva, kjer oseba ni zdravljena." Po njenih besedah večina ljudi niti nima genetske dovzetnosti za bolezen, kar še dodatno zmanjšuje možnost prenosa.
Prvi znaki gobavosti so kožne spremembe brez srbenja ali bolečine – koža otrdi, izpadejo dlake in izgine občutek. Pogosto se najprej prizadenejo periferni deli telesa, kot so prsti, dlani, ušesa in podlahti, saj bakterije uspevajo pri nižjih temperaturah. Ob napredovanju bolezni pride tudi do prizadetosti živčevja.
Zdravljenje temelji na protimikrobnih zdravilih, običajno traja od šest do 12 mesecev. Pomembno je redno jemanje zdravil, brez prekinitev, saj je le tako mogoče preprečiti trajne posledice. V Sloveniji primerov že desetletja ni bilo, izjema sta bila dva posamezna uvožena primera pred približno 30 leti.
Na NIJZ ob morebitnem pojavu vnesene okužbe načrtujejo hitro zdravljenje bolnika, zaščito in spremljanje stikov ter ustrezno informiranje. Hkrati poudarjajo pomen usposabljanja zdravstvenih delavcev za prepoznavo te redke bolezni.
Kljub stigmi, ki gobavost spremlja še iz preteklosti, danes bolezen ni več neozdravljiva. Pravočasno zdravljenje je zelo učinkovito, nevarnost širjenja pa nizka.
