Na ogled so slikarska dela, risbe, grafike, študije in dekorativni predmeti, ki jih je Prado zbral iz več kot 40 različnih virov – od mednarodnih muzejev do zasebnih zbirateljev. Posebnost razstave je njena tematska razdelitev, ki obiskovalca pelje od Mengsove mladosti pod vplivom očeta v Dresdnu do rimskih let, kjer sta ga zaznamovala Rafael in Correggio.
Del razstave je posvečen Mengsovemu posnemanju renesančnih mojstrov, predvsem Rafaela. Vzporedna postavitev Mengsovega Objokovanja Kristusa z Rafaelovo Potjo na Kalvarijo ilustrira umetnikovo iskanje popolne lepote in skladnosti. Rim, ki je bil zanj vir navdiha, ni predstavljen le kot umetniška prestolnica, ampak tudi kot simbol večnosti in klasičnega ideala.
Vzporedno z umetniškimi vplivi razstava odpira vpogled v Mengsove zapletene odnose z drugimi intelektualci tistega časa, med njimi z arheologom Johannom J. Winckelmannom. Mengsovo teoretsko delo je predstavljeno kot pomemben prispevek k umetnostni misli 18. stoletja.
Osrednji del razstave prikazuje Mengsovo obdobje na španskem dvoru, kjer je deloval kot uradni slikar Karla III. V ospredju so portreti kraljeve družine in pomembnih osebnosti madridskega dvora, pa tudi freske iz Kraljeve palače v Madridu.
Zaključna poglavja razstave se dotikajo Mengsove vloge v razvoju novega religioznega slikarstva in njegovega vpliva na poznejše umetnike, med njimi tudi Canovo in Goyo. Razstava tako celovito oriše umetnika, ki je s svojo umetnostjo, teorijo in vizijo klasične lepote močno zaznamoval evropsko umetnost 18. stoletja.
